Mirenski Grad

Lazaristi

Superior: Jože Župančič

http://www.mirenski-grad.si

Miren 216

5291 Miren

 

Tel.:(05) 398-43-00

Fax: (05) 398-43-01

@: peter.zakelj@siol.net

 

   Cerkev Žalostne Matere Božje: - Kdaj je bila zgrajena prva cerkvica na Gradu, ni znano, v letu 1486 pa se že omenja Marijina cerkev. Mirenski župnik Ivan Marušič je poskrbel za novogradnjo cerkve leta 1753. To cerkev so porušili 30.5.1914.

   Temelje sedanje cerkve so začeli zidati 28. 7. 1862, ko je bil v Mirnu župnik Janez Eleršič. Posvetil jo je gorški nadškof Alojz Zorn 5. 9. 1886. Med prvo svetovno vojno je bila popolnoma uničena. Z obnovo cerkve so začeli v avgustu 1920. Dela so počasi napredovala, tako je bila v njej božja služba šele 17.4.1927. Leta 1931 je v cerkvi zasvetila električna luč.

   Tudi druga svetovna vojna cerkvi ni prizanesla. Za silo popravili, da je 7.9.1945 v njej imel novo mašo lazarist Lojze Gril, rojak iz Mirna-Japnišča.

   Temeljiteje so začeli obnavljati cerkev leta 1955. V letih 1957/58 je notranjost poslikal akademski slikar Tone Kralj. Naslikal je križev pot na lesonitne plošče.  Poleti 1959 je novo mašo imel lazarist Ivan Štanta, ki je septembra 1962 odpotoval v misijone na Madagaskar.

   Nove orgle je postavil mojster Andrej Benda iz Mengša. Blagoslovil jih je msgr Andrej Simčič 18.7.1965. Naslednje leto 1966 je zapel novo mašo lazarist Jurij Devetak, domačin iz Mirna.

 

   Križev pot: Mirenski župnik Ivan Marušič je dal leta 1757 ob pešpoti na hrib postaviti postaje križevega pota, na vrhu pa Svete stopnice in Kalvarijo, ki jo je blagoslovil 30. 5 1757 goriški nadškof Karel Mihael Attems. Leta 1931 so ob novi cesti na Grad po načrtu Ivana Vurnika postavili kapelice - postaje križevega pota, ki so bile med drugo svetovno vojno poškodovane. Obnovljene je poslikal slikar Lojze Čemažar od 5. do 12. 11. 1985.

 

 

Lazaristi:

 

   Goriški nadškof je z Misijonsko družbo 1.11.1912 sklenil pogodbo, da se naselijo na Gradu, oskrbujejo svetišče, vodijo misjone in duhovne vaje. Prvi lazaristi so se naselili v mežnariji. 24.4.1913 so položili in blagoslovili temeljni kamen za misijonsko hišo vzhodno od prezbiterija. Delo je hitro napredovalo in 17.6.1914 so se že vselili v novo hišo. Zaradi vojne in fronte, ki je tod potekala, pa so se morali kmalu umakniti. Hiša je bila med vojno vihro uničena. Po vojni so jo bonovil in 1927 so se končno vselili. Del hiše je služil za stanovanje misijonarjev, del pa za duhovne vaje.

   Hiša je utrpela veliko škodo med drugo vojno. Šele leta 1960 so jo začeli temeljiteje obnavljati. Apostolski administrator Mihale Toroš jo je blagoslovil 19.7.1961. V obnovljeno hišo so se naselile usmiljenke, misijonarji pa so se nastanili v manjši hiši v neposredni bližini cerkve.

 

 

Dom duhovnih vaj – Gnidovčev dom

 

   Spomladi leta 1968 so začeli na mestu gospodarskega poslopja graditi dom za duhovne vaje. Grad je kmalu zaslovel kot kraj za duhovne vaje, duhovna srečanja in duhovniške sestanke in tečaje. Potrebe so narekovale povečanje doma. Ing. Franc Kvaternik je naredil načrte za nov dom z dvorano; 18.6.1979 je bil blagoslovljen temeljni kamen, novi dom pa 1981 dokoncan. Poimenovali smo ga po svetniškem kandidatu škofu-lazaristu Janezu F. Gnidovcu.

   Leta 1994 je bila temeljito obnovljena hiša, kjer stanujejo sobratje. Na Gradu upravljajojo romasko cerkev, duhovno oskrbujejo sestre usmiljenke, pomagajo po okoliških župnijah, vodijo duhovne vaje in ljudske misijone.