SVETI JOŽEF nad CELJEM

Obhajanje obletnice je pomemben dogodek. Višja je obletnica, toliko bolj jo je pomembno obhajati. Obhajanje nam daje priložnost, da s hvaležnostjo pogledamo v preteklost, da se veselimo sedanjega trenutka življenja in da z vero in upanjem usmerimo svoj pogled v prihodnost.

Leto 1852 ni pomembno samo za hrib in cerkev Svetega Jožefa nad Celjem, za slovenske lazariste, ampak tudi za Cerkev v Sloveniji in za lazariste v današnji Sloveniji, Avstriji, Slovaški in Madžarski. Zakaj? Pred 150-itmi leti so se pri Sv. Jožefu nad Celjem naselili prvi lazaristi. Hiša lazaristov v knježnem mestu Celju je postala zibelka lazaristov v takratni habsburški monarhiji, zibelka današnjih štirih provinc: Slovenije, Slovaške, Madžarske in Avstrije.

26. septembra 1852 je lavantinski (mariborski) škof Slomšek umestil misijonarje sv. Vincencija Pavelskega, lazariste na Jožefovem hribu ob navzočnosti številnih duhovnikov in množici vernega ljudstva.

Škof Slomšek je tistega 26. septembra pred 150-imi leti v nagovoru dejal: »Kako je to, moje preljube ovčice, da se dnes na tem veselem hribcu snidemo? Kako je to, da smo dnes k sv. Jožefu došli? Imamo se dnes za kaj novega zahvaliti. Da so došli častiti bratje sv. Vincencija Pavlana med nami prebivat, novi delavci v Gospodov vinograd. Nevednim v podučenje, grešnikom v posvarenje, žalostnim v tolažbo, naši škofiji inu deželi v pomoč. Imamo pa tudi dnes Boga prositi, naj nam to duhovno družbo ohrani in blagoslovi.«

Posebno veselje je plamenelo v njegovem srcu, ker je kot pastir dobil novih pomočnikov. Dejal je: »Kakor se v vojski vojskovodja razveseli, kada v hudi sili čvrstih pomočnikov dobi, se tudi jaz, vaš višji pastir, dnes srčno veselim, ko novih pridnih delavcev v vinograd svoje škofije dobim.«

Slomšek je dobro poznal svojo škofijo in razmere v takratni Evropi, kar pove njegova misel: »Hudih časov smo učakali. Pa še hujši se nam napovedujejo, pobožnost med nami peša, razujzdanost množi, menjša se število vojščakov Kristusovih, raste število njegovih sovražnikov in od dne do dne narašča resnejša vojska med obema kardeloma.«

Slomšek je s preroškim duhom govoril, zato so njegove besede, kot da so namenjene za današnji čas. Svobodnjaštvo se bohoti kot plevel na neobdelani njivi, naveličanost je zaznati povsod. Kristusova beseda nam daje novih moči. Tako je dejal: »Pravimo, svet se je postaral, človeška družba je izgubljena, Evropi se bliža konec. Da, če prepustimo človeški rod njegovemu naravnemu teku, njegovi pogubni usmerjenosti. Nikakor pa ne, če se moč od zgoraj, ki je lastna Jezusovi veri in njegovi sveti Cerkvi, zopet razlije v vse razrede človeške družbe in ji prinese novega duha.«

Iz njegovih besed vidimo, da se ni mogel sprijazniti s položajem v škofiji in slovenskem narodu. Zavedal se je, da more nastopiti sprememba, da bo utrujenost minila, če se naredi pravi korak. Za to je potreben nov kvas poguma in sol jasne evangeljske besede.

Slomšek je bil realist. Zavedal se je, da je mogoče spremeniti položaj, da je mogoče pravilno usmeriti življenjsko pot naroda, ker je ljudstvo v svojem jedru dobro.

Slomšek se je vrgel na delo, da bi utrdil vero in narodno zavest, poštenost in delavnost zaupanega mu ljudstva. Zavedal se je, da je treba zmanjšati število »Kristusovih sovražnikov« in povečati »število njegovih vojščakov«.

Danes je vera in versko življenje v nazadovanju. Narodna zavest po eni strani vodeni, po drugi pa mu grozi nacionalistični navdih. Tudi danes je treba krepiti vero in poživljati versko življenje in pravilno usmerjati narodno in kulturno življenje. To bomo danes zmogli z odgovornostjo, z vero, z vztrajnostjo in ljubeznijo. Kar delamo danes, bodo jutri želi.